The californian ideology by richard barbrook and andy cameron

slovene translation

KALIFORNIJSKA IDEOLOGIJA

Richard Barbrook in Andy Cameron

"Ne lagati o prihodnosti ni mogoce, lahko pa se o njej laze hote" - Naum Gabo

Nikoli Ne Zaupaj Hipiju

V zadnjem casu smo price nastajanju globalne ortodoksije o soodnosnosti druzbe, tehnologije in politike. V cast dezele, iz katere prihaja, sva to ortodoksijo poimenovala kalifornijska ideologija. Naturaliziranje in pripisovanje tehnoloske dokazljivosti libertarni politicni filozofiji in posledicno izkljucevanje alternativnih prihodnosti navaja kalifornijske ideologe k trditvi, da so socialne in politicne razprave o prihodnjosti zdaj postale brezpredmetne.

Kalifornijska ideologija je mesanica kibernetike, ekonomije prostega trga in kontrakulturnega liberterstva, razglasa pa se v revijah kot sta Wired in Mondo 2000, ter v knjigah Stewarta Branda, Kevina Kellyja in drugih avtorjev. Te nove vere so se oprijeli racunalniski zanesenjaki, leni studenti, trideset-in-nekaj-letni kapitalisti, trendovski akademiki, futuristicni birokrati in celo sam predsednik Zdruzenih drzav. Kot ponavadi, se tudi Evropejci niso dolgo obotavljali pri posnemanju te zadnje Ameriske mode. Medtem ko najnovejsa porocila evropske skupnosti priporocajo, da se za izgradnjo 'infobahna' privzame kalifornijski model svobodnega podjetnistva, so trendovski umetniki in akademiki zagovarjali 'posthumano' filozofijo, ki se je razvila iz ekstropijanskega kulta na zahodni obali. Ob odsotnosti jasno raspoznavnih nasprotnikov se zdi, da je globalna prevlada kalifornijske ideologije popolna.

Ob povrsnem branju so pisarije kalifornijskih ideologov videti kot zabaven koktail zalivske kulturne odstekanosti in poglobljene analize najnovejsega razvoja na podrocju hi-tech industrije umetnosti, zabave in medijev. Njihova politika se zdi brezhibno liberterska -- novo informacijsko tehnologijo zelijo uporabiti za to, da bi v kiberprostoru zgradili novo 'jeffersonovsko demokracijo', v kateri bi vsak posameznik imel moznost, da se svobodno izraza. Ta kalifornijska ideologija -- neizprosna v svoji prepricljivosti -- ponuja fatalisticno vizijo naravnega in neizogibnega zmagoslavja svodbodnega trga visoke tehnologije.

Sveti McLuhan

Nekoc v 60-tih je Marshall McLuhan pridigal, da bo oblast 'big buisness-a' in 'big government- a' strmoglavila zaradi intrinzicnih ucinkov novih tehnologij, ki povecujejo moc posameznikov. Konvergiranje medijev, racunalnistva in telekomunikacij naj bi se neizogibno izteklo v elektronski, neposredni demokraciji -- elektronski agori -- v kateri bi vsakdo lahko izrazal svoja mnenja, brez strahu pred cenzuro.

Opogumljeni z McLuhanovimi prerokbami so radikalci z zahodne obale pionirsko uporabljali nove informacijske tehnologije za potrebe alternativnega tiska, skupnostnih radijskih postaj, garaznih racunalniskih klubov in video skupin. V 70-tih in 80-tih so veliko temeljnih iznajdb na podrocju osebnega racunalnistva in mrezne tehnologije prispevali prav ljudje, spodbujeni s tehnoloskim optimizmom nove levice in kontrakulture. V 90-tih so nekateri od teh bivsih hipijev celo sami postali lastniki in managerji hi-tech korporacij. S tem je pionirsko delo aktivistov skupnostnih medijev ponovno prislo v roke komercialnih struktur visoke tehnologije.

Vzpon Virtualnega Razreda

Ceprav lahko poslovne druzbe na teh proizvodnih sektorjih mehanizirajo in skrcijo vecji del svojih delovnih potreb, ostajajo odvisne od kljucne skupine ljudi, ki znajo raziskovati in ustvarjati izvirne produkte, od programske opreme in racunalniskih cipov do knjig in TV programov. Ti visoko usposobljeni delavci in podjetniki tvorijo tako imenovani 'virtualni razred'. Kroker in Weinstein vanj pristevata: ..."tehno-inteligenco kognitivnih znanstvenikov, inzenirjev, racunalniskih strokovnjakov, oblikovalcev video iger in vseh drugih komunikacijskih strokovnjakov...". Ker jih managerji ne morejo podrediti disciplini tekocega traku, oziroma preprosto nadomestiti s stroji, organizirajo taksno intelektualno delo s dolgorocnimi pogodbami. Kot 'delovna aristokracija' zadnjega stoletja, jedro osebja zaposlenega v medijih, racunalnistvu in telekomunkacijski industriji na svoji kozi dozivlja placila in negotovosti trga. Po eni strani, ti hi-tech strokovnjaki niso le dobro placani, ampak imajo tudi doloceno avtonomijo glede svojega delovnega mesta in mesta zaposlitve. Kot posledica tega, je kulturna locnica med hipijem in clovekom organizacije zdaj postala precej zabrisana. Toda, po drugi strani, so ti delavci vezani z dolocili svojih pogodb in nimajo nobenih garancij za trajno zaposlitev. V odsotnosti hipijevskega prostega casa, je za vecji del 'virtualnega razreda' delo samo postalo glavna pot samoizpolnitve.

Ker je to delavsko jedro del delovne sile in hkrati dedic radikalnih idej aktivistov skupnostnih medijev, kalifornijska ideologija izraza disciplino trzne ekonomije in hkrati svobodo hipijevskega rokodelstva. Ta bizarni hibrid je mogoc le prek skorajda univerzalne vere v tehnoloski determinizem. Vse od 60-tih, so liberlaci -- v socialnem pomenu besede -- upali, do bodo nove informacijske tehnologije uresnicile njihove ideale. V odgovor na izziv nove levice, je nova desnica ponovno obudila starejso obliko liberalizma: ekonomski liberalizem. Namesto kolektivne svobode, ki so jo iskali hipijevski radikalci, so zagovarjali svobodo posameznikov v okviru trga. Od 70-tih dalje so Toffler, de Sola Pool in drugi guruji poskusali dokazati, da bo prihod hipermedijev paradoksalno prinesel tudi vrnitev nekdanjega ekonomskega liberalizma. V tej retro-utopiji so odmevale prerokbe Asimova, Heinleina in drugih macho piscev znanstvene fantastike, katerih svetove prihodnjosti so vedno naseljevali vesoljni trgovci, nadspretni prodajalci, genialni znanstveniki, piratski kapitani in drugi surovi individualisti. Pot tehnoloskega napredka pelje nazaj, v Ameriko v casu njenih ustanoviteljev.

Agora menjave -- neposredna demokracija svobodnega trga

Z McLuhanom kot svetim zavetnikom se je kalifornijska ideologija iz nenadejanega trcenja desnicarskega neoliberalizma, kontrakulturnega radikalizma in tehnoloskega determinizma -- razvila v hibridno ideologijo, ki se ne loteva svojih dvoumnosti in protislovij. Ta protislovja se najrazlocneje izrazajo v nasprotujocih si vizijah prihodnjosti, ki jih vsebujejo vse hkrati. Po eni strani se poskusa z zagovarjanjem 'virtualne skupnosti' ohranjati to antikorporativno cednost nove levice. Po besedah njihovega guruja Howarda Rheingolda bodo kotrakulturne vrednote baby boom generacije se naprej krojile razvoj novih informacijskih tehnologij. Skupnostni aktivisti bodo vedno bolj uporabljali hipermedije za nadomescanje korporativnega kapitalizma in velikih oblastnih struktur s hi-tech 'darilno ekonomijo', za katero je znacilna svobodna menjava informacij med udelezenci. Po Rheingoldu je 'virtualni razred' se vedno na frontnih linijah boja za druzbeno osvoboditev. Kljub nori komercializaciji in politicni vpletenosti v izgradnjo 'informacijske superavtoceste', se verjame v neizogibni triumvirat neposredne demokracije v elektronski agori nad korporativnimi in birokratskimi sovrazniki.

Na drugi strani pa so druge ideologije zahodne obale privzele lasissez faire ideologijo svojih nekdanjih konservativnih sovraznikov. Na primer, revija Wired -- mesecna biblija 'virtualnega razreda' -- je nekriticno povzela poglede in stalisca Newta Gingricha, skrajno desnicarskega republikanskega voditelja Predstavniskega doma, in Tofflerjev, ki sta njegova tesna svetovalca. Ob ignoriranju njihovih politik, ki se zavzemajo za krcenje socialnih programov, se revija slepo navdusuje nad njihovim entuzijazmom glede liberterskih moznosti, ki jih ponujajo nove informacijske tehnologije. Tako Gingrich kot Tofflerja trdijo, da konvergiranje medijev, racunalnistva in telekomunikacij ne bo ustvarilo elektronske agore, temvec bo privedlo do povzdigovanja trga, elektronske menjave, v kateri bo vsakdo postal svobodni trgovec. V tej razlicici kalifornijske ideologije, se vsakemu pripadniku 'virtualnega razreda' obljublja priloznost, da postane uspesen hi-tech podjetnik. Informacijske tehnologije -- tako gre ta razlaga -- dajejo vec moci posamezniku, krepijo osebno svobodo in radikalno krcijo oblast nacionalne drzave. Obstojece socialne, politicne in zakonodajne oblastne strukture bodo oslabele, zamenjale pa jih bodo osvobojene interakcije med avtonomnimi posamezniki in njihovimi softveri. Ti prekrojeni mcluhanovci energicno zahtevajo, naj se big government odstrani s plec iznajdljivih poslovnezev, ki da so edini ljudje z dovolj svezine in smelosti, da sprejmejo tveganje. Prav res, poskusi vmesavanja v nastajajoce posesti tehnoloskih in ekonomskih sil, posebno s strani vlade, naletijo na tiste, ki so dovolj nori, da kljubujejo primarnim zakonom narave. Svobodni trg je edini mehanizem, ki je sposoben graditi prihodnost in zagotoviti poln razcvet individualne svobode v elektronskih krogotokih jeffersonovskega kiberprostora. Zdi se, da, podobno kot v romanih Asimova in Heinleina, pot, ki vodi naprej v prihodnjost pelje nazaj v preteklost.

Mit svobodnega trga

Skoraj vsak pomemben tehnoloski dosezek v zadnjih dvesto letih, se je zgodil s pomocjo velike kolicine javnega denarja in ob precejsnjem vladni podpori. Racunalniske in mrezne tehnologije so bile izumljene s pomocjo mogocnih drzavnih subvencij. Projekt diferencialnega stroja, na primer, je bil delezen dotacije britanske vlade v visini 17.470 funtov -- kar je bilo leta 1834 pravo malo bogastvo. Od Colossusa do EDVACa, od simulatorjev letenja do virtualne resnicnosti, je bil razvoj racunalnistva v kljucnih momentih odvisen od javnih raziskovalnih fondov ali tolstih pogodb z javnimi agencijami. Korporacija IBM je skonstruirala prvi digitalni racunalnik z moznostjo programiranja sele potem, ko je dobila narocilo obrambnega ministrstva Zdruzenih drzav, v casu korejske vojne. Posledica pomanjkanja drzavne intervencije je med drugim pomenila tudi to, da je nacisticna Nemcija v poznih 30-tih letih zapravila priloznost zgraditi prvi elektronski racunalnik, ko je Whermacht zavrnil financno podporo Konradu Zuzeju, ki je bil pionir v uporabi binarne kode, shranjenih programov in elektronskih logicnih vrat.

Najbolj nenavadno pri kalifornijski ideologiji pa je, da je zahodna obala sama p roizvod obseznih drzavnih intervencj. Vladni dolarji so bili uporabljeni za izgradnjo namakalnih sistemov, avtocest, sol, univerz in drugih infrastrukturnih projektov, ki so omogocili dobro zivljenje. Vrh teh javnih subvencij pa se visokotehnoloski industrijski kompleks zahodne obale ze nekaj desetletij gosti z najvecjimi vlozki vladnega denarja. Vlada Zdruzenih drzav je pretocila milijone dolarjev davkoplacevalcev v nakupe letal, raket, elektronskih in jedrskih bomb pri kalifornijskih podjetniskih druzbah. Americani so vedno poznali tudi drzavno nacrtovanje, le da mu recejo raje obrambni budzet. Vse to javno financiranje je imelo izredno dobrodejen -- cetudi nepriznan in neocenjen -- ucinek na kasnejsi razvoj Silicon Valleyja in drugih visokotehnoloskih industrijskih parkov. Podjetniki pogosto gojijo nekoliko pretiran obcutek o svojem lastnem 'ustvarjalnem dejanju volje' pri razvoju novih idej, bolj malo pa priznavajo prispevke bodisi drzave bodisi njihove delovne sile. Vendar je vsak tehnoloski napredek kumulativen -- odvisen je od rezultatov kolektivnega zgodovinskega procesa, in zato ga je treba, vsaj delno, obravnavati kot kolektivni dosezek. Torej so tudi Ameriski podjetniki, kot v vsaki drugi industrailizirani drzavi, odvisni od javnega denarja in drzavnih intervencij, ki hranijo in razvijajo njihove industrije. Ko so Japonske poslovne druzbe grozile s prevzemom Ameriskega trga mikrocipov, liberterski racunalniski kapitalisti iz Kalifornije niso imeli nobenih ideoloskih pomislekov glede pridruzenja k drzavno sponzoriranemu kartelu, ki ga je organizirala drzava, da bi se boril z zavojevalci iz Vzhoda.

Gospodarji in suznji

Strah pred uporom podrejenih druzbenih razredov zdaj najeda najbolj temeljno nacelo kalifornijske ideologije: njeno prepricanje v emancipatorni potencial novih informacijskih tehnologij. Medtem ko zagovorniki elektronske agore in elektronskega trga obljubljajo osvoboditev posameznikov od hierarhij drzavnih in privatnih monopolov, pa socialna polarizacija Ameriske druzbe prinasa bolj zatiralsko vizijo digitalne prihodnosti. Tehnologije svobode se spreobracajo v stroje gospostva. Kljub osrednji vlogi javnih intervencij v razvoj hipermedijev, je kalifornijska ideologija nadvse proti-drzavna dogma. Premoc te dogme je rezultat spodletelosti prenove ZDA v casu poznih 60-tih in zgodnjih 70-tih. Ceprav kalifornijski ideologi slavijo liberterski individualizem hipijev, nikoli na razpravljajoo politicnih ali druzbenih zahtevah kontrakulture. Individualna svoboda ni dosegljiva vec z uporom proti sistemu, ampak s podrejanjem naravnim zakonom tehnoloskega napredka in svobodnega trga. V mnogih kiberpunkovskih novelah in filmih je to asocialno liberterstvo izrazeno v osrednjem liku osamljenega individualnega boja za prezivetje v virtualnem svetu informacij.

V Ameriski folklori so nacijo izgradili neukrotljivi svobodnjaski posamezniki -- traperji, kavboji, pridigarji in kolonisti na mejnih podrocjih. Vendar ta primarni mit o Ameriski republiki ignorira protislovje v samem srcu Ameriskega sna: da nekateri posmezniki lahko uspejo samo preko trpljenja drugih. Zivljenje Thomasa Jeffersona -- cloveka ki stoji za idealom 'jeffersonovske demokracije' -- povsem jasno razkriva dvojno naravo liberalnega individualizma. Clovek, ki je zapisal spodbuden klic k demokraciji in svobodi v Ameriski deklaraciji o neodvisnosti je bil hkrati eden najvecjih lastnikov suznjev v dezeli. Kljub emancipaciji in gibanju za drzavljanske pravice, je rasna segregacija v samem jedru Ameriske politike -- zlasti v Kaliforniji. Za retoriko individualne svobode je skrit gospodarjev strah pred upornim suznjem. V zadnjih volitvah za guvernerja v Kaliforniji, je zmagal republikanski kandidat z nemoralno antiimigrantsko kampanjo. Na nacionalni ravni, pa je zmagoslavje Gingrichevih neoliberalcev v zakonodajnih volitvah telemljilo na mobiliziranju 'jeznih belcev moskega spola' proti domnevni ogrozenosti s strani crnih zajedalcev socialnih programov, priseljencev iz Mehike in drugih izpostavljenih manjsin.

Hi-tech industrija je integralni del te rasisticne republikanske koalicije. Vendar lahko izkljucno zasebno in korporativno konstruiranje kiberprostora le promovira fragmentacijo Ameriske druzbe v antagonisticne, rasno opredeljene razrede. Kot so ze pokazale profita lakomne telekomunikacijske korporacije, se lahko zgodi, da bodo prebivalci revnejsih notranjih mestnih obmocij ostali zikljuceni iz on-line storitev, zaradi pomanjaknja denarja. Nasprotno, pa se lahko yupiji in njihovi otroci igrajo kiberpunkerje v virtualnem svetu, na da bi se tam srecali s svojimi osiromasenimi sosedi. Mnogi pripradniki 'virtualnega razreda', ki delajo za hi-tech in medijske korporacije, bi radi verjeli, da bo nova tehnologija nekako resila Ameriske socialne, rasne in ekonomske probleme, brez zrtev na njihovi strani. Ob vedno vecjih druzbenih delitvah se ustvarja se nov apartheid med 'informacijsko bogatimi' in 'informacijsko revnimi'. Vendar se pozivi k temu, da naj se telekomunikacijske korporacije prisili, da zagotovijo univerzalen dostop do informacijske infrastrukture za vse drzavljane, v reviji Wired denuncirajo kot skodljivi za napredek. Cigav napredek?

Nemi streznik

Kot je pokazal Hegel, je tragedija gospodarjev v tem, da ne morejo ubezati odvisnosti od svojih suznjev. Bogati beli kalifornijci potrebujejo svoje temnopolte sodrzavljane za to, da delajo v njihovih tovarnah, pobirajo njihove pridelke, pazijo njihove otroke in urejajo njihove vrtove. Nezmozni, da se odpovedo bogastvu in moci, beli kalifornijci lahko nadejo duhovno uteho v svojem cascenju tehnologije. Ce se cloveski suznji naposled izkazejo za nazanesljive, potem bo treba iznajti mehanske. Iskanje svetega graala umetne inteligence razkriva zeljo po Golemu -- mocnem in predanem suznju, katerega koza je barve zemelje in katerega drobovina narejena iz peska. Tehno utopisti si domisljajo, da si je mogoce zagotoviti suzenjsko delo z nezivimi stroji. Vendar, ceprav tehnologija lahko delo shrani in okrepi, nikoli ne more ukiniti clovekove primarne potrebe po izumljanju, konstruiranju in vzdrzevanju strojev.

Suzenjskega dela ni mogoce zagotoviti, ne da bi nekoga zasuznjili. Na svojem posestvu v Monticellu je Jefferson izumil mnogo genialnih gadgetov -- vkljucno z 'nemim streznikom' za posredovanje stikov z njegovimi suznji, Ni presenetljivo, da je konec dvajsetega stoletja ta liberalni lastnik suznjev junak tistih, ki razglasajo svobodo in hkrati svojim temnopoltim sodrzavljanom odrekajo tiste demokraticne pravice, ki so jih proglasili za neodtujljive.

Izkljucevanje prihodnosti

Preroki kalifornijske ideologije trdijo, da bodo le kibernetski tokovi in kaoticni vrtinci prostih trgov in globalnih komunikacij dolocili prihodnost. Potemtakem je politicna razprava zgolj zapravljanje energije. Kot libertarci trdijo, da je volja ljudstva, posredovana prek demorkaticne vlade, nevarna herezija, ki ovira naravno in ucinkovito kopicenje lastnine. Kot tehnoloski deterministi, verjamejo, da socialne in emocionalne vezi med ljudmi blokirajo ucinkovito evolucijo stroja. Z opuscanjem demokracije in druzbene solidarnosti, kalifornijska ideologija sanja digitalno nirvano, ki jo naseljujejo zgolj liberalni psihopati.

Obstajajo alternative

Kljub lastnemu sklicevanju na univerzalnost, je kalifornijsko ideologijo razvila skupina ljudi, ki zivijo zntraj ene specificne dezele, ki se zavzema za neko specificno izbiro druzbeno- ekonomskega in tehnoloskega razvoja. Njihova eklekticna mesanica konservativne ekonomije in hipijevskega liberterstva izraza zgodovino zahodne obale -- ne pa tudi neizogibne prihodnosti za druge dele sveta. Hi-tech ideologi razglasajo da obstaja le ena pot naprej. Ceprav, v resnici, razprava o tem ni bila nikoli tako mozna in nujna. Kalifornijski model je le eden izmed mnogih.

V okviru Evropske skupnosti lahko v sodobni francoski zgodovini najdemo prakticni dokaz, da je za razvoj novih tehnologij in za zagotovitev, da se njihove koristi porazdelijo na celotno populacijo, mozno uporabiti drzavno intervencijo ob hkratni trzni konkurenci. Zvesta zmagi jakobincev nad njihovimi liberalnimi nasprotniki leta 1792, je demokraticna republika v Franciji postala utelesenje 'obce volje'. Kot taka, si je drzava prizadevala reprezentirati interese vseh drzavljanov, namesto da bi scitila le pravice posameznih lastnikov. Francoska revolucija se je dvignila nad liberalizem do demokracije. Ohrabrena s taksno legitimiteto ljudstva, je bila vlada sposobna vplivati na industrijski razvoj. Na primer, MINITEL, mreza, ki je dosegla kriticno maso uporabnikov s pomocjo podrzavljenih telekomunikacijskih korporacij, ki so zastonj razdeljevale terminale. Potem, ko je bil ustvarjen, pa so komercialni in skupnostni dobavitelji lahko pridobili dovolj strank za uspesno poslovanje. Ce bi se ucili po Francoskem primeru, bi bilo ocitno, da bi morala Evropska in drzavna telesa bolj, in ne manj natacno usmerjati regulatorni nadzor, investicije in drzavno usmerjanje razvoja hipermedijev.

Lekcija MINITEL nas uci, da bi morali hipermedije v Evropi razviti kot hibrid drzavne intervencije, kapitalisticnega podjetnistva in naredi-si-sam kulture. 'Infobahn' bo nedvomno ustvaril mnozicni trg za zasebna podjetja, ki bo lahko preko mreze prodajala obstojeca informativna blaga -- filme, tv programe, glasbo in knjige. Ko bodo ljudje lahko prek hipermedijev izvajali tako distribucijo kot sprejemanje, se bodo pojavile trzne nise in posebne interesne skupine. Vendar, da bi se vse to zgodilo, je potrebna udelezba drzave. Da bi lahko realizirali interese vseh drzavljanov, je treba uveljaviti 'obco voljo' -- vsaj deloma -- prek javnih insitucij. Kalifornijska ideologija zavraca pojem skupnosti in druzbenega napredka in poskusa prikleniti clovestvo na ceri ekonomskega in tehnoloskega fatalizma. Nekoc so hipiji z zahodne obale igrali kljucno vlogo pri oblikovanju nase sodobne vizije druzbene osvoboditve. Kot posledica tega danes lahko ugotovimo, da feminizem, kultura drog, gibanje homoseksualcev in etnicna identiteta niso vec marginalna vprasanja. Ironija pa je, da je Kalifornija zdaj postala sredisce ideologije, ki zanika relevantnost teh novih druzbenih subjektov. Nujno je, da zahtevamo svojo lastno prihodnjost -- cetudi ne v okoliscinah, ki bi jih sami izbrali. Po dvajsetih letih moramo enkrat za vselej zavrniti izgubo zivcev, ki jo izraza postmodernizem. Zmoremo tudi kaj vec kot le 'igro s komadi', ki so jih ustvarile avantgarde preteklosti.

Zaceti moramo razpravo o tem, kaksni hipermediji ustrezajo nasi viziji druzbe -- kako ustvarjamo interaktivne produkte in on-line storitve, ki jih zelimo uporabljati, taksne racunalnike, kot jih hocemo imeti in taksno programsko opremo, ki bo najbolj uporabna. O strojih, ki jih ustvarjamo moramo razmisljati tudi v druzbenem in politicnem smislu. Medtem, ko se lahko ucimo tudi od can-do usmerjenosti kalifornijskiih individualistov, moramo hkrati tudi priznati, da potencialov hipermedijev nikoli ne bo mogoce v celoti realizirati prek trznih sil. Potrebujemo ekonomijo, ki bo sprostila kreativne moci hi-tech rokodelcev. Samo na ta nacin lahko celovito zajame.